Ilustracija me je učila UX-a, še preden sem vedela, kaj UX je

Preden sem oblikovala produkte, spletne strani in digitalne izkušnje, sem leta risala like. Ko gledam nazaj, se nisem učila le ilustracije. Nevede sem se učila empatije, pripovedovanja zgodb in temeljev uporabniške izkušnje.

Ko sem mislila, da bom postala ilustratorka

Dolgo sem verjela, da bo ilustracija postala moja kariera. Nešteto večerov sem risala like, eksperimentirala z barvami, ustvarjala osebnosti in si predstavljala svetove, v katerih bi lahko živeli.

Artida ni bil le ilustratorski projekt. Postal je moj laboratorij.

Ustvarila sem več kot sto izvirnih likov, navdihnjenih z različnimi kulturami, živalmi, hrano, poklici in domišljijskimi svetovi. Nekateri so postali pobarvanke, drugi majice, tretji so bili natisnjeni na zvezkih, nekateri pa nikoli niso zapustili Illustratorja.

Takrat sem mislila, da vadim risanje. Ko gledam nazaj, sem vadila nekaj povsem drugega.

Vsak lik se je začel z enim vprašanjem

Ne z vprašanjem: »Kako naj bo videti?«

Temveč: »Kdo je?«

Kakšno osebnost ima? Kako se vede? Zakaj bi nekomu bil pomemben? Kako ga otroci razumejo takoj?

Ne da bi se tega zavedala, sem že razmišljala o uporabnikih. Le da sem jim takrat rekla otroci. Danes jim rečem uporabniki. Vprašanja so ostala ista.

Ilustracija je v resnici komunikacija

Dobre ilustracije ne obstajajo zato, ker so lepe. Obstajajo zato, ker nekaj jasno sporočajo: čustvo, radovednost, varnost, veselje ali identiteto.

Enako velja za digitalne produkte. Lep vmesnik, ki ne zna dobro komunicirati, odpove prav tako hitro kot lepa ilustracija brez zgodbe.

Pripovedovanje zgodb je postalo struktura

Ustvarjanje zgodb za otroke me je naučilo nečesa nepričakovanega. Vsaka zgodba potrebuje začetek, smer, ritem, napetost in razrešitev.

Leta pozneje sem spoznala, da digitalni produkti delujejo povsem enako. Dober onboarding, navigacija, uporabniški tokovi in informacijska arhitektura so vse oblike pripovedovanja zgodb. Le da zgodbo pripovedujete z interakcijami namesto z ilustracijami.

Oblikovanje čustev pred vmesniki

Otroci vmesnikov ne analizirajo. Nanje se odzovejo čustveno. Takoj vedo, ali se nekaj zdi prijazno, varno, zmedeno, zabavno ali dolgočasno.

Enako velja za odrasle. Le da se radi pretvarjamo, da smo racionalni.

Ena največjih lekcij, ki me jih je naučila ilustracija, je, da čustvo pride pred logiko. Ljudje se najprej odločijo, kako se ob nečem počutijo, šele nato svojo odločitev utemeljijo. To spoznanje je ostalo z menoj pri vsaki spletni strani, produktu in digitalni storitvi, ki sem jo oblikovala pozneje.

Radovednost je postala moje najpomembnejše oblikovalsko orodje

Ilustracija me je naučila tudi radovednosti. Vsak nov lik je pomenil raziskovanje živali, držav, običajev, jezikov ali poklicev. Nisem le risala. Nenehno sem se učila.

Ko gledam nazaj, je prav ta radovednost eden od razlogov, da sem se naravno razširila v UX, branding, SEO, analitiko in digitalno strategijo. Nikoli me ni zanimalo obvladati le ene discipline. Želela sem razumeti celotno sliko.

Danes like rišem redko, vendar ilustracija nikoli ni zares odšla. Samo spremenila je obliko.

Namesto likov oblikujem sisteme. Namesto da zgodbe pripovedujem z risbami, jih pripovedujem s produkti. Namesto vprašanja »Ali bodo otroci to razumeli?« postavim vprašanje »Ali bodo ljudje to razumeli?«

Orodja so se spremenila. Način razmišljanja je ostal popolnoma enak.

Zaključni razmislek

Ko ljudje danes pogledajo moj portfolio, običajno vidijo spletne strani, digitalne produkte in strategijo. Redki vedo, da so številna načela za tem delom nastala že veliko prej — ob ustvarjanju otroških likov, zgodb in produktov, ki nikoli niso postali globalna znamka, kakršno sem si nekoč predstavljala.

Artida morda nikoli ni postala naslednji Hello Kitty. Tiho pa je postala nekaj še vrednejšega: oblikovala je oblikovalko in način razmišljanja, na katerega se še danes zanašam.