Dizajner je vse prej kot oseba, ki rada lenari, gleda butaste serije na Kanalu A, najraje je čizburger ali bog ne daj, nosi bele zokne. Dizajner je oseba, ki ne samo, da ustvarja celostne grafične podobe, ampak ima tudi svojo edinstveno, razdelano celostno grafično podobo, ki jo oblikuje preko vseh vizualnih, verbalnih, spletnih in vseh ostalih kanalov, preko katerih ga je mogoče preučevati in občudovati.
Dizajner ne nosi navadnih čevljev. Dizajner nosi ali lepo porisane fancy Adidaske, stare znucane pisane All Starke, najvišje možne pete za najvišjo možno ceno (po možnosti iz najdražje trgovine) ali pa preprosto pisane patike, ker je človek odprtih misli in rad hodi.
Dizajner ne hodi okoli v stari jopi s kapuco, čeprav mogoče tako izgleda. Ne nosi hlač na korenček, razen, če so te spodaj zavihane in iz đinsa. Nikoli niso hlače puste, vedno je na njih nekaj, kar jih naredi posebne. Pa če je to broška, pripeta na rit ali vrhunski pas, ki mu štrli izpod majice.
Dizajner ne nosi belega spodnjega perila, ampak Snoopyje, Hello Kitty, New Yorker zmajčke ali preprosto črne spodnje gate z nalepko Zara. V omari ima sedem parov nogavic, na vsakem paru je napisan en dan v tednu.
Dizajner ne je premastne hrane, zato tudi ni debel. Ker ve vso ozadje reklam in produktov, ki stojijo za njimi, je samo tiste stvari, o katerih še nima predsodkov. Kljub temu vsako jutro za boljše počutje popije en Actimel in si pripravi Wassa kruhke z dietnim nizkokaloričnim namazom, ki ga popestri z malo mozzarele in paradižnika.
Dizajner ne pije špricerja. Ko gre ven, če že gre, ker to zaradi ogromne količine dela pač ni možno, pije gin-tonic, whiskey ali Budweisserja. Zjutraj vsekakor kava in čik, da sploh pride k sebi.
Dizajner ne more mimo oglasa, ne da bi ob njem kritično pomislil na vse možne negativne strani, ki ga spremljajo. Vsako stvar, ki zagleda, najprej popredalčka, saj bog ne daj, da bi šlo nekaj kar nekam mimo njega. Vse je na svojem mestu, tudi dizajnerjeva samozavest.
Dizajner ni glasen. V družbi si ne štofiri po nosu in ne spušča čudnih zvokov, še najmanj pa smrdi. Njegov vonj je vedno nekaj, kar stane preko 80 €, v večini primerov je to Lacoste, Calvin Klein ali Hugo Boss.
Dizajner ne nosi peder tašne, ki se jo natakne okoli pasu. Dizajner, če je moški, vse stvari spravlja v žepe ali v redkih primerih k torbici od MacBooka, ki ga pogosto nosi s sabo. Če je dizajner ženska, spravlja ta stvari v pisano torbico zraven iPhona ali pisane Nokie, na kateri ima nastavljeno melodijo Sex v mestu.
Dizajner je samski, ampak sexa kar pogosto. Pa ne zato, ker bi mu pasalo, ampak zato, da drugi ne bi rekli, da je gej.
Dizajner ima najnovejšo styling frizuro, ki na prvi pogled izgleda skuštrana, ko pa dobro pogledaš, opaziš lesk L’oreal gela, ki si ga vsako jutro pridno namaže na lase.
Dizajner je tekmovalen. Zaradi narave dela vedno spremlja konkurenco, brska po Facebooku, LinkedIn, Twitterju, Flickru in bere tuje RSS-e, kjer ostane v stiku z vsem, kar mu konkurira.
Dizajner ne mara blondink, ker dobro ve, kakšni so stereotipi. Njegov/a partner/ka, če ga/jo že izjemoma ima, ni tipična lepotica, ampak ima lastnosti, ki jih nima nihče drug. Po osebnosti sta si zelo podobna, vendar on/a ne dela v isti stroki, kvečjemu podobni (marketing, komunikologija, informatika).
Dizajner pozna precej ljudi in veliko ljudi pozna dizajnerja. Nikomur ni sicer čisto jasno, kaj počne in zakaj toliko zasluži, pa jih tudi ne zanima. Glavno, da jim na cesti odzdravi.
Dizajner ne hodi v diskoteke, ampak obiskuje lokale alternativne scene in gre včasih na kak drum’n'bass party v Metelkovo ali Pekarno. Včasih je hodil na rave partyje, ampak to samo zato, ker so ga tam imeli vsi radi.
Kljub vsemu pa dizajner ostaja kritična, sarkastična, ironično dobrodušna in humorna oseba, ki jo je dobro poznati ali spoznati, če nisi Emo ali mlajši od njega.
Stališča avtorja do stereotipa dizajnerjev ne odražajo nujno karakteristike piske tega prispevka.
13 Responses
Hehehehe, smeh.si
prav nasmejala sem se in si zdaj v živo predstavljam tega dizajnerja/dizajnerko. kul post
No, sem se potrudila, da bi bilo čim bolj realno, čeprav je to pač moja perspektiva
Je bilo še par komentarjev, da manjka nekaj o obnašanju dizajnerjev, pa pustimo to zaenkrat
hah, dobra o nas dizajnerjih
Kaj pa tisto, da hoce dizajner bit poseben in ne tak kot ostali? Hoce izstopat in bit edinstven? hehe.. takole kot si napisala, je to spet ena uniformirana druscina.. pravim, ker sem tudi jaz iz foha.. pa zgleda izstopam (in ostali, ki jih poznam) iz tega povprecja
Take kot jih poznam jaz, so:
- bolj na tech (imajo radi super tehnoloske igracke.. ali po anglesko “gadgets)
- bolj na art (kot iz nekega upora proti modi in trendom se skusajo prikazat cimbolj kontra)
- bolj na fashion (lahko zgledajo kot zadnji beraci, a vsaka luknja na kavbojkah je zarezana lastnorocno z roko kakega fashion designerja)..
in se bi lahko dodajala.. Je pa zabavno! Super..
Dizajrnerji so bolj konzumci dizajna, kot pa neki hudi dizajnerji per se : )
Pomojem so te stereotipizacije čist odveč! Dizajner je tako širok pojem, da se je težko osredotočit (grafični, interfejs, web, industrijski,…) Vsaj kar sem jest izkusil so razlike gromozanske, sploh če recimo primerjamo, modnega oblikovalca z nevem interfejs dizajnerjem. Je pa seveda v vsaki besedi nekaj resnice. Simpaticen člane in prijeten blog.
No tukaj vsekakor nisem imela v mislih modnega oblikovalca
Imaš pa prav, da gre za odvečno stereotipizacijo…ampak kako si drugače ljudje zapomnimo nove obraze in poznanstva, če si že na začetku ne ustvarimo nekega stereotipa, po katerem ga bomo naslednjič lažje prepoznali in razlikovali od drugih ljudi?
Stereotipiziranje obstaja in mimo tega ne moremo. Je pa to včasih zelo slabo, saj je prvi vtis tisti, ki odloči, kaj si mislimo o človeku. S kasnejšimi informacijami potem samo potrjujemo začetne stereotipe, ki so se nam zasidrali v spomin, ne glede na to, ali so resnični ali ne. Teh predsodkov se je zelo težko znebit!
Da ne govorim o tistih, ki osebe sploh ne poznajo, pa jim je nekdo o tej osebi povedal samo eno informacijo, recimo nekaj šokantnega, kar mogoče sploh ni značilno za to osebo. V tem primeru pogosto sploh ni važno, kaj si, ker si zanje pač to, kar so že prej slišali o tebi. Žal, tako je.
So pa tisti ljudje, ki se znajo temu izognit (skeptiki), tudi najpametnejši, saj bodo vedno tehtali, kaj od vsega skupaj je sploh resnično. Čveke in obrekovanja so tipično nasprotje tega
Kako resnično:)
ja js tut nosim ocala, pa me ne bi noben zaposlil kot programerja…
mislim, da tvoje poklicno podrocje definira to, kar pocnes v sluzbi 8 do 12 ur na dan in ne to kaj zatrkujes.
Gre za karikiranje, ne govorim o posameznikih. Očala ima marsikdo – jaz imam sončna zelo pogosto na glavi
Je pa problem pri tvoji definiciji (da to, kar delaš 8-12 ur/dan definira tvoje področje). Pri tej stroki ne gre za delo 8-12 ur na dan, sploh, če delaš v oglaševalski agenciji. Tud programerji ne delajo od 8:00 do 16:00 in pika.
Nismo več tipični ‘arbeiterji’ kot je to bilo včasih. In tudi ne moremo bit točno 8 določenih ur aktivni in se ob 15:59 pospraviti iz pisarne! Seveda je vse odvisno od narave dela. Če bi zlagala škatle na police, bi verjetno to lahko počela točno določen čas, kot robot. Zdaj pač nosim delo v glavi in srcu vedno s seboj in se trudim po svojih močeh. Tudi ponoči in med vikendi.
Ko živiš z neko stroko, se moraš vanjo vživet in to pomeni tudi spremembo v lifestyle-u (Actimeli, fitnes, družba, ipd.)
Če misliš, da je človek to, kar dela 8 ur na dan, verjetno še nisi našel dela, ki bi te veselilo.
Ajda? Kako pa ti veš kako poteka delo v oglaševalski agenciji? Drgač pa verjamem, da je res to da ne gre za delo 8-12 ur na dan. Mogoče mora ta stroka postati kar način življenja…
Matjaž – kako pa naj ne bi vedla?
Drugače pa še vedno prisegam na to, da človek dela to, kar ga veseli. Če ima možnost, seveda. Balansiranje tega, kar te veseli in tega, kar je bolje plačano ali obstajajo boljši pogoji za delo, je pa itak vedno hudič.
Hja, lahko bi rekel: “Speak for yourself”
Sej z določenim se strinjam. Ampak imaš stereotipne variante in unikatne variante dizajnerjev. Pravi dizajner se trudi, da bi bil nekaj posebnega oziroma drugačen od konkurence. Zato mogoče ne bo imel Iphona, MacBooka, porisanih patik, boknedaj gat z otroškimi vzorci, Audija itd. Lahko je tak, da se skrije med množico ali pa je že na daleč opazen. Mislim, da je ves ta stil bolj želja pripadnosti kot pa tvoj dejanski odraz – mogoče celo subkulture. Jaz ne maram pripadnosti, čeprav rad delam v skupini. Ampak, ne bi se želel enačiti z nikomer. Potem vbistvu izgubiš svojo lastno noto. Kar se tiče delavnika je pa res, da je včasih potrebno več truda in ur, kar včasih zna rahlo najedat. Pa ni finte v tem, da te delo ne bi veselilo. Finta je v tem, da nismo vsi enoplastni pri čemer bi te veselila samo ena stvar v življenju oziroma, da bi na račun te opustil vse ostale. Tu je pa še vprašanje na mestu: Kdaj si bolj robotski? Ko delaš 8 ur suhoparnega dela in imaš veliko prostega časa ali 12 ur dinamičnega in prostega časa nimaš? Je pa res, da je stalnega delovnika vedno manj in se bomo verjetno primorani navaditi na podaljšane urnike skoraj na vseh področjih. Družinski odnosi itak izginevajo glede na to, da je vse več karieristov ali pa požrešnih nadrejenih, ki ne cenijo prostega časa svojih zaposlenih. Vse to so samo dejstva, vprašanje pa je, koliko si jih želi kdo priznati.