- oglas ki je ob prometnici, mora imeti malo besedila (to je tako v tem primeru), ampak mora imeti besedilo dobro vidno mimovozečemu tudi če je to pred semaforjem. To pomeni da se je treba odločiti za koncept plakata kjer bo plakat estetski in vendar dovolj jasno informativen za potencialno zainteresiranega. Tu se kontakt podjetja popolnoma izgubi, Nesimpatični slogan (slogani, ki se začnejo na “ko…” so totalno lame in kmetavzarski)

- pri predlogih za dizajn je teeba izhajati iz dejanskega stanja. Malo ej verjetno da bodo zaradi neke ne prav prepričljive oblikovalske kaprice (uporaba neke nedoločljivo rjave barve kot lajtmotiv) šli prebarvati neko fletno vozilo.

- kritika prejšnjega dizajna, ki BTW je bil resno skrpucalo, mora biti razumljena iz še enega stališča. Tudi sam sem bil kriv proizvajanja takilih grozodejstev kot je bil originalni oglas za pohištvo. Zakaj? Krivda je bila včasih bolj včasih manj na moji strani, in včasih bolj včasih manj an strani naročnika. Problem ej komunikacija med naročnikom in oblikovalcem. Oblikovalec je vse rpevečkrat preveč samozavesten in premalo empatičen, poln sebe, svojega ega, občutka neke artistične poklicanosti itd, in ne zna prisluhniti potreban svoje stranke. Stanko ej treba spoznati, vzeti v obzir njene okoliščine (možnosti z aoglaševanje v lokalnem okolju, izkoristek možnosti itd…), njen željo - kaj hoče z oglaševanjem doseči, njen percipiran imidž, njen cilj itd itd. Če stranka/naročnik o tem ne ve nič se ji poskuša te stvari povedati, pri tem misleč tudi na svoj interes (izobraziti sttanko o dejstvih oglaševanja in hkrati ponuditi svoje rešitve) ter jo informirati o stroških , vsaj z oblikovalske plati. Vse pevečkrat sttanke naletijo na napihnjene oblikovalske egote, ki brezobzirno hočejo biti umetniki an račun nekega naročnika, brez glave delajo zgrešene izdelke - zgrešene s stališča namembnosti, cilja oglaševanja, uporabnosti, konsistentnosti z naročnikovo podobo in imidžem, preabstraktne glede na ciljno publiko naročnika itd.
Če ej naročnik kolikor toliko normalen, pripravljen oblikovalcu, ki ga je najel prisluhniti, spoštovati njegov poklic, skupno tvoriti končen izdelek, oz. če je toliko napreden da ima svoje želje in cilje v oglaševanju jasno izoblikovane že prej potem se s takim naročnikom dobro sodeluje.
Večkrat pa naročnik oblikovalsko delo podcenjuje (”saj bi sam naredil pa nimam časa se zajebavati s programom”), se pred oblikovalci obnaša defenzivno (ker ima izkušnje z oblikovalskimi egoti), nima znanja s strani oglaševanja in občutka o subtilnosti sporočanja/komunikacije z vizualnimi mediji - instinktivno ve da če je nekaj veliko in kričeče bodo ljudje videli , če je prlačal XXX EUR za neko oglasno površino naj se jo “izkoristi čim bolje” s čim več podatki ali slikami itd…. če te tak naročnik noče poslušati, ko kot dober oblikovalec gledaš na njegov interes in poskušaš vzeti v obzir NJEGOVE potrebe (ne nekih svojih “artističnih”), če ti ne da spoznati on svojih potreb potem je najbolje zmanjšati svojo škodo vprašati če je napis dovolj velik in kičast in s čim manj izgube časa končati delo da en bo izguba prevelika.
Torej v prejšnjem prispevku kritiziran oglas je nekaj kar nekdo naredi brezobzirnemu naročniku - bodisi slab oblikovalec: ke rni znal komunicirati z naročnikom, ali ker je pač oblikovalec brez okusa, ali ap ke rje bil naročnik gluh za vse. Razlogov za slab dizajn je torej kar veliko.

‘For content that is covered by intellectual property rights, like photos and videos (”IP content”), you specifically give us the following permission, subject to your privacy and application settings: you grant us a non-exclusive, transferable, sub-licensable, royalty-free, worldwide license to use any IP content that you post on or in connection with Facebook (”IP License”). This IP License ends when you delete your IP content or your account (except to the extent your content has been shared with others, and they have not deleted it).’

Vir: http://www.facebook.com/home.php#/terms.php?ref=pf