Ni ga lepšega kot šopek svežih rožic, ki jih dobiš za rojstni dan. Ampak to sem pač jaz. V tem spreminjajočem se svetu je vse bolj popularna obratna situacija, kjer so ženske, ki dobijo za rojstni dan rože, razočarane, da niso dobile več. ‘Kako to misliš, več? Saj pa stanejo več kot marsikatero drugo darilo!’, bi se kdo razburil.V iskanju odgovora na vprašanje, zakaj rože več niso tako popularne, sem naletela na marsikatero zanimivo situacijo, med drugim tudi takšno, ki je opisana zgoraj. Dekle je bilo jezno na fanta, ker ji je prinesel ’samo’ rože, zato mu je kasneje ona za rojstni dan prinesla paket praznih CD-jev. A ni škoda takšne rože, ki je verjetno nihče niti ne bo zalival?!

Druga zanimiva situacija je bila, ko je teta rekla babici, ‘da slučajno ne bi kaj kupovala za moj rojstni dan in če že, prinesi rože. Ne rože, praprot!’ Ja, praprot. Gozdni praprot brez cvetov. Da ne bo rabila dosti zalivat in da ne bo crknil. Teta verjetno ni vedela, da praprot v ‘teglu’ zahteva več nege kot marsikatera rastlina, saj mora bit nenehno navlažen.

Naslednji primer je tesno povezan s klasiko in stereotipi, saj že od nekdaj velja pravilo, da mora moški v fazi osvajanja ženske tej nositi rože. Marsikomu (nad 40 let) bo to verjetno res lepa gesta, nam mladim pa je vse skupaj že kliše, češ ‘a se nisi mogel nekaj bolj izvirnega spomnit, recimo USB ključ?’.

Tako je, hočeš-nočeš, lahko dandanes žensko osvojiš z USB ključem. Pa si to ona res želi? Je to res preverjena metoda? Kakšen kluč mora to bit, 1GB, 2GB, še več?! Katera firma? Kakšne barve? Trendy ali minimalističen? Da ne bo kje prevelik? Kaj pa vrvica za na ključ? Kakšne so sploh cene? Imam dovolj denarja?

…in na koncu še vprašanje: je sploh vredna tega denarja?!

Dizajner je vse prej kot oseba, ki rada lenari, gleda butaste serije na Kanalu A, najraje je čizburger ali bog ne daj, nosi bele zokne. Dizajner je oseba, ki ne samo, da ustvarja celostne grafične podobe, ampak ima tudi svojo edinstveno, razdelano celostno grafično podobo, ki jo oblikuje preko vseh vizualnih, verbalnih, spletnih in vseh ostalih kanalov, preko katerih ga je mogoče preučevati in občudovati.

(more…)

(more…)

Skozi uveljavljanje, nabiranje izkušenj, referenc in polnjenje denarnice z delom na področju grafičnega oblikovanja in ilustriranja, sem v preteklih osmih mesecih, odkar sem končala 4. letnik Medijskih komunikacij, naletela na več kot preveč (ne bom rekla butastih) komičnih ponudb za delo.

Zanimiva je bila ponudba, ki je bila poslana na enega izmed mojih promocijskih portalov, kjer skupaj s kolegi ponujamo grafične in spletne storitve. Portal je zastavljen tako, da pritegne naročnika, ki se nato odloči, da bo izbral našo ekipo (delo si potem tudi razdelimo po kompetencah) za oblikovanje, programiranje, fotografiranje, izdelavo animacije, ipd. Ponudbo je poslal posameznik, ki se je želel pridružiti naši ekipi kot fotograf, vendar na področju fotografiranja še nima izkušenj in se imenuje za amaterja. Bi ga sprejeli medse ali ne?
Druga zanimiva izkušnja je bila, ko je eden izmed študentov moje smeri na FERI, očitno le eno generacijo za mano, poslal ponudbo, če lahko pri nas opravlja prakso v zameno za plačilo preko študentskega servisa.

Potem je na enega izmed mojih blogov prispel razpis za olikovanje neke embalaže, pri čemer bi bilo treba naredit v roku enega meseca vsaj 6 3D modeliranih predlogov dizajna škatel za elektronske produkte. Plačilo za sprejet dizajn bi znašalo 1000 €, vkolikor pa bi se odločili dizaj uporabiti kasneje, pa bi bilo to 200 €. Kdo ima čas in voljo, ki bi ju riskiral za tako ponudbo, glede na to, da je bila ponudba poslana na vse večje grafične portale v Sloveniji?

Ena izmed ponudb za delo se je celo odvila na sestanku, kjer sem ugotovila, da ponudnik očitno ne pozna mojega dela oz. ga celi premalo, saj smo se dogovorili za sodelovanje na področju oblikovanja animiranih oglasov za ulične predvajalnike, na koncu pa je rekel, če jim pa naredim še logotip, bo ‘ziher kaki € padel’.

Omembe vreden je tudi komentar na enega izmed postov na mojem blogu, kjer sem s privlačno fotomontažo prikazala čustva predsedniških kandidatov - Danila Türka nasmejanega do ušes in zraven njega žalostnega Peterleta. Nekomu se je očitno fotomontaža tako dopadla, da je v dveh komentarjih na ta post odgovoril s celotnim intervjujem z Danilom Türkom iz nekega časopisa.

Pred kratkim pa sem na forumu FERI naletela na topic neke moje sošolke, ki bi rada opravila prakso v nekem grafičnem mariborskem podjetju in je iskala pomoč pri izbiri podjetja ter spraševala, če kdo ve, katera podjetja to sploh so. Zraven mislim, da je celo napisala, da obvlada Photoshop in še nekaj malega. Totalno zgrešena strategija. Še dobro, da se ni podpisala s celim imenom, saj bi ji marsikdo zaradi tega verjetno preprečil delo v njegovem podjetju. Kdo bo vzel nekoga brez izkušenj, znanja in kompetenc, da go opravljal za njega grafične storitve? Iz lastnih izkušenj vem, da to ne gre kar tako, s takšnim pristopom bi navsezadnje lahko tudi kavo kuhala za zaposlene.

Takšnih in podobnih izkušenj je še več, počakajte še malo, pa bom še tiste objavila.

Med nabiranjem delovnih izkušenj zadnjih 7 let, malo več kot 3 leta na področju medijev (grafičnega oblikovanja, ilustriranja, člankopisja), sem naletela na vrsto konfliktnih situacij s t.i. naročniki mojih del. Sprva se je vse zdelo preprosto, saj sem svojo karierno pot začela graditi kar na fakulteti v okviru različnih klubov in društev, s katerimi smo prirejali dogodke, izdajali in oblikovali časopise in gradili spletne portale. Ker nas je bilo relativno malo in smo se med sabo dobro poznali, problemov s komunikacijo bolj ali manj ni bilo. Vsaj v tolikšni meri ne, kot se to dogaja danes.

Večje kot je podjetje - naročnik, bolj pogosto prihaja do nesoglasij in različnosti mnenj glede vizualne podobe medijskih vsebin, njene reprezentativnosti in učinkovitosti. Kako dopovedati naročniku, da je zadeva, ki si jo je zamislil, v tako kratkem času neizvedljiva, vsaj v takšni obliki ne, kot jo ima v mislih on? Kako dopovedati uredniku, da v ilustraciji ne moreš kar flikat zadeve z dodajanjem nekih elementov, brez da bi spremenil še druge elemente? Kako zagovarjati kreativno umetnino, ki je bila kreirana iz navdiha? Kako mu dopovedati, da si ti tisti, ki se spozna na oblikovanje in ne on? Vse to so vprašanja, s katerimi se oblikovalci redno srečujemo na mučni delovni poti do dovršenega in izvirnega izdelka, ki (verjameš ali ne) v končni obliki ponavadi ni niti podoben tistemu, kar je bilo sprva mišljeno.

Najbolj zanimivi konflikti, na katere sem naletela:
- narisati prostoročno A4 ilustracijo, zapolnjeno do potankosti, do jutri opoldan (mission impossible)
- prerisati obstoječo ilustracijo na malce drugačen način in se pod njo podpisati (kaj pa avtorske?)

- izdelati celostno grafično podobo in dobiti vmesni feedback, da je logotip ok, po oddaji celotnega CGP ti pa rečejo, da pri logotipu še nekaj dodaj (se vam ne zdi že prepozno?)
- narediti naslovnico za časopis in dobiti navodila: en element daj levo, drugega malo bolj gor, tretjega malo zamakni (a kompozicija pa vseeno ostane enaka?!)

- modernizirati logotip podjetja, ki vsebuje simbol ‘69′ in jim dopovedati, da to ne asociira na računovodstvo, ampak še prej na marsikaj drugega

- pridi na kavo, se bomo zmenli…in čez en dan spet na kavi…in potem spet na kavi…kaj smo že delali?

- božični aforizmi bodo objavljeni, vsekakor. Samo ne v decembrski številki, ampak v januarski (in kak je pol smisel božičnih aforizmov?!)

…

Najboljši so še na poti