
Med branjem RSS feedov sem pred kratkim naletela na intervju z nekim grafičnim oblikovalcem. Ustavila sem se pri naslednjem odlomku:
“Rather than base your design on others that are already out there, lets make yours unique and design it from the ground up. By building and designing from the ground up, we can create a design that serves your clients well and by default will become unique and distinctly yours. This approach may seem scary at first, but as the project progresses, I assure you that you will be presently surprised with the outcome.”
Ob tem stavku sem se spomnila na vse tiste ala trendovske smernice v dizajnu, ki jih narekujejo največji svetovni grafični oblikovalci, ostali pa jim počasi sledijo. Letos so bili največji trendi v dizajnu in ilustraciji naslednji: uporaba mavrice, Tracing efekt v Illustratorju, ilustrirani obrisi ljudi, font Helvetica (precej usual), žive barve (predvsem pink), linije rožic, metuljčkov, listkov, oblakcev in sončkov, splošna implementacija ilustracije v vizualno delo, shiny efekt, beline, itn. Vse lepo in prav, dokler se seveda ne zatakne
Kje točno je meja med neko trendovsko smernico, ki ji sledimo, in krajo tuje ideje? Ali ni vsako reproduciranje ideje kraja ideje? Ali brskanje po tujih sličicah in izdelkih ni kraja ideje, kljub temu, da te pregledovanje tujih izdelkov pogosto navdihne z novo, svežo idejo? Kako veš, da je sveža? Da je nisi že kje podzavestno videl, pa si jo zdaj le umestil v drugi kontekst?

Dizajner je vse prej kot oseba, ki rada lenari, gleda butaste serije na Kanalu A, najraje je čizburger ali bog ne daj, nosi bele zokne. Dizajner je oseba, ki ne samo, da ustvarja celostne grafične podobe, ampak ima tudi svojo edinstveno, razdelano celostno grafično podobo, ki jo oblikuje preko vseh vizualnih, verbalnih, spletnih in vseh ostalih kanalov, preko katerih ga je mogoče preučevati in občudovati.