Skozi uveljavljanje, nabiranje izkušenj, referenc in polnjenje denarnice z delom na področju grafičnega oblikovanja in ilustriranja, sem v preteklih osmih mesecih, odkar sem končala 4. letnik Medijskih komunikacij, naletela na več kot preveč (ne bom rekla butastih) komičnih ponudb za delo.

Zanimiva je bila ponudba, ki je bila poslana na enega izmed mojih promocijskih portalov, kjer skupaj s kolegi ponujamo grafične in spletne storitve. Portal je zastavljen tako, da pritegne naročnika, ki se nato odloči, da bo izbral našo ekipo (delo si potem tudi razdelimo po kompetencah) za oblikovanje, programiranje, fotografiranje, izdelavo animacije, ipd. Ponudbo je poslal posameznik, ki se je želel pridružiti naši ekipi kot fotograf, vendar na področju fotografiranja še nima izkušenj in se imenuje za amaterja. Bi ga sprejeli medse ali ne?
Druga zanimiva izkušnja je bila, ko je eden izmed študentov moje smeri na FERI, očitno le eno generacijo za mano, poslal ponudbo, če lahko pri nas opravlja prakso v zameno za plačilo preko študentskega servisa.

Potem je na enega izmed mojih blogov prispel razpis za olikovanje neke embalaže, pri čemer bi bilo treba naredit v roku enega meseca vsaj 6 3D modeliranih predlogov dizajna škatel za elektronske produkte. Plačilo za sprejet dizajn bi znašalo 1000 €, vkolikor pa bi se odločili dizaj uporabiti kasneje, pa bi bilo to 200 €. Kdo ima čas in voljo, ki bi ju riskiral za tako ponudbo, glede na to, da je bila ponudba poslana na vse večje grafične portale v Sloveniji?

Ena izmed ponudb za delo se je celo odvila na sestanku, kjer sem ugotovila, da ponudnik očitno ne pozna mojega dela oz. ga celi premalo, saj smo se dogovorili za sodelovanje na področju oblikovanja animiranih oglasov za ulične predvajalnike, na koncu pa je rekel, če jim pa naredim še logotip, bo ‘ziher kaki € padel’.

Omembe vreden je tudi komentar na enega izmed postov na mojem blogu, kjer sem s privlačno fotomontažo prikazala čustva predsedniških kandidatov - Danila Türka nasmejanega do ušes in zraven njega žalostnega Peterleta. Nekomu se je očitno fotomontaža tako dopadla, da je v dveh komentarjih na ta post odgovoril s celotnim intervjujem z Danilom Türkom iz nekega časopisa.

Pred kratkim pa sem na forumu FERI naletela na topic neke moje sošolke, ki bi rada opravila prakso v nekem grafičnem mariborskem podjetju in je iskala pomoč pri izbiri podjetja ter spraševala, če kdo ve, katera podjetja to sploh so. Zraven mislim, da je celo napisala, da obvlada Photoshop in še nekaj malega. Totalno zgrešena strategija. Še dobro, da se ni podpisala s celim imenom, saj bi ji marsikdo zaradi tega verjetno preprečil delo v njegovem podjetju. Kdo bo vzel nekoga brez izkušenj, znanja in kompetenc, da go opravljal za njega grafične storitve? Iz lastnih izkušenj vem, da to ne gre kar tako, s takšnim pristopom bi navsezadnje lahko tudi kavo kuhala za zaposlene.

Takšnih in podobnih izkušenj je še več, počakajte še malo, pa bom še tiste objavila.

Glede na to, da se moje ime začne s prvo črko abecede, je ta dobrodelna akcija neke belgijske agencije tukaj vsaj omembe vredna. Gre za zelo domiselno akcijo, ki vključuje pogosto napako ljudi, da pozabijo zakleniti svoj telefon in po nesreči (nevede) pokličejo prvo osebo na telefonu, katere ime se ponavadi začne na ‘A’. Ideja akcije je ta, da bi vsak takšen ponesrečen klic prinesel denar organizaciji za slepe v Belgiji.

Vse, kar mora Belgijec narediti, je to, da si v imenik shrani ‘A Blind Call’ z belgijsko številko, ki bo pristal na prvem mestu v imeniku. Vsak, ki bo tako ponesreči poklical osebo, ki si je shranila ta kontakt v imenik, bo avtomatsko daroval 0.75 € ustanovi za pomoč slepim. Klic se po 30 sekundah avtomatsko preusmeri.

Dobra ideja, a?

Vir: http://www.springwise.com/nonprofit_social_cause/a_blind_call_accidental_charit/

Med nabiranjem delovnih izkušenj zadnjih 7 let, malo več kot 3 leta na področju medijev (grafičnega oblikovanja, ilustriranja, člankopisja), sem naletela na vrsto konfliktnih situacij s t.i. naročniki mojih del. Sprva se je vse zdelo preprosto, saj sem svojo karierno pot začela graditi kar na fakulteti v okviru različnih klubov in društev, s katerimi smo prirejali dogodke, izdajali in oblikovali časopise in gradili spletne portale. Ker nas je bilo relativno malo in smo se med sabo dobro poznali, problemov s komunikacijo bolj ali manj ni bilo. Vsaj v tolikšni meri ne, kot se to dogaja danes.

Večje kot je podjetje - naročnik, bolj pogosto prihaja do nesoglasij in različnosti mnenj glede vizualne podobe medijskih vsebin, njene reprezentativnosti in učinkovitosti. Kako dopovedati naročniku, da je zadeva, ki si jo je zamislil, v tako kratkem času neizvedljiva, vsaj v takšni obliki ne, kot jo ima v mislih on? Kako dopovedati uredniku, da v ilustraciji ne moreš kar flikat zadeve z dodajanjem nekih elementov, brez da bi spremenil še druge elemente? Kako zagovarjati kreativno umetnino, ki je bila kreirana iz navdiha? Kako mu dopovedati, da si ti tisti, ki se spozna na oblikovanje in ne on? Vse to so vprašanja, s katerimi se oblikovalci redno srečujemo na mučni delovni poti do dovršenega in izvirnega izdelka, ki (verjameš ali ne) v končni obliki ponavadi ni niti podoben tistemu, kar je bilo sprva mišljeno.

Najbolj zanimivi konflikti, na katere sem naletela:
- narisati prostoročno A4 ilustracijo, zapolnjeno do potankosti, do jutri opoldan (mission impossible)
- prerisati obstoječo ilustracijo na malce drugačen način in se pod njo podpisati (kaj pa avtorske?)

- izdelati celostno grafično podobo in dobiti vmesni feedback, da je logotip ok, po oddaji celotnega CGP ti pa rečejo, da pri logotipu še nekaj dodaj (se vam ne zdi že prepozno?)
- narediti naslovnico za časopis in dobiti navodila: en element daj levo, drugega malo bolj gor, tretjega malo zamakni (a kompozicija pa vseeno ostane enaka?!)

- modernizirati logotip podjetja, ki vsebuje simbol ‘69′ in jim dopovedati, da to ne asociira na računovodstvo, ampak še prej na marsikaj drugega

- pridi na kavo, se bomo zmenli…in čez en dan spet na kavi…in potem spet na kavi…kaj smo že delali?

- božični aforizmi bodo objavljeni, vsekakor. Samo ne v decembrski številki, ampak v januarski (in kak je pol smisel božičnih aforizmov?!)

…

Najboljši so še na poti

Najprej klikni!

ThoughtBag. Nov medij, ki ga razvija ekipa podjetja GRECO. Neke vrste dnevnik, kjer vodiš evidenco svojih aktivnosti. Idealno za nas, ki smo okupirani do ušes in nam marsikatera informacija uide oz. si ne zapomnimo, kdaj je kaj bilo, kje točno je bilo, kdo vse je bil udeležen, koliko nas je bilo, kje je potekalo in čemu za vraga služi. Dnevnik, kamor shraniš fakte in lahko kadarkoli z intergiranim search enginom po brainstorming principu v sekundi najdeš željeno informacijo. ThoughtBag vmesnik nadomesti pomanjkljiv človeški spomin in prepreči morebitno sramoto ob replayanju na e-mail poste nekoga, ki si ga pred kratkim spoznal, ampak se situacije ali določene osebe dejansko več ne spomniš.

To ni bisto tega post-a. Bistvo je v samem besednjaku sestavljanke ThoughtBag, ki dejansko asociira samo na dve besedi: misel - - - in vreča. Vse vredu in prav, dokler ne objavim post-a o ThoughtBagu in dodam še link, pri čemer ti ni potrebno vpisovati celotnega spletnega naslova v iskalnik. ThoughtBag. Med razvijanjem logotipa za omenjeno aplikacijo sem naletela na vrsto problemov, povezanih predvsem z neznanjem, slabim poznavanjem ali površnostjo pri zapisavanju angleških besed. ThoughtBag je postal vse drugo kot ThoughtBag. Je bil TaughtBag. Potem je bil TouthBag. Pa ToothBag. Pa ThaughtBag. Skratka vse drugo kot to, kar dejansko JE.
Zadeva je dejansko razvita za aktivne subjekte, od dela in informacij okupirane uporabnike vseh vrst, ki nadomestijo pomanjkljive človeške sposobnosti z uporabo ThoughBag-a. Izvrstna rešitev, ki JE ŠE V FAZI NASTAJANJA samo z enim razlogom - da poenostavi zahtevnost korektnega vpisovanja spletnega naslova z uporabo besede ThoughtBag v internetni brskalnik. Bog ve, kdaj se bo delo na logotipu pravzaprav začelo, glede na to, da večina uporabikov še besede ne zna napisati pravilno.