Zoomifikacija osebnih interakcij in težave

Covid situacija nas je v preteklem letu pahnila v neko novo realnost, kjer se veliko interakcij zgodi prek spleta z uporabo Zooma in drugih podobnih virtualnih komunikacijskih kanalov. Audio in video sta postala tako rekoč nadomestek za osebno interakcijo v poslovnem in tudi zasebnem okolju.

Da bi se izognili virusu v letu 2020, smo si bili primorani nadeti slušalke, vklopiti kamero in komunicirati digitalno. Seveda to ni pravi nadomestek za učinkovito medosebno interakcijo, ki jo kot družbena in družabna bitja tako zelo potrebujemo, vendar prinaša s seboj še nekaj nezanemarljivih težav.

Izčrpljujoča izkušnja

Jeremy Bailenson, profesor s Stanforda, ustanovitelj VHIL (Virtual Human Interaction Lab), je raziskoval psihološke posledice tega prekomernega komuniciranja prek ekranov in ugotovil, da je virtualna komunikacija za človeka izčrpljujoča na več nivojih.

Kot primer izpostavi dolgoročno bližnjo očesno interakcijo. Med tem, ko v ‘normalnem’ svetu naše oči vandrajo od sogovornika v prostor, med zapiske in se spet vračajo k sogovorniku, je oko pri spletnih video klicih praktično primorano zreti iz oči v oči sogovorcu.

Drug problem je velikost prikazanega obraza na ekranu, kar je seveda odvisno od velikosti monitorja, vendar je pogosto podoba sogovornika nesorazmerno velika v primerjavi z realno in jo človek interpretira kot ogrožujočo, podobno, kot v primeru, ko se približa človek človeku na par centimetrov razdalje od njegovih oči in s tem posega v nek njegov varni, zasebni prostor. To zna biti v realnem svetu precej neprijetno, vendar imamo tam možnost umika, med tem ko smo v spletni komunikaciji odvisni zgolj od možnosti, ki jih vmesnik ponuja in od lastnega znanja uporabe tehnologije (t.j. prilagoditev velikosti vsebine brskalnikov).

Težava je tudi v tem, da nenehno zremo v svojo podobo na ekranu. Podobno, kot če bi nam nekdo ves dan pred nos nastavljal ogledalo.

Naše geste so v realnosti velik pokazatelj obnašanja, za kar smo pri videoklicu prikrajšani in posledično omejeni samo na obraz in ozadje za njim (če se poglobimo v detajle). Naše vedenje in občutenje je posledično manj razumljivo, saj ga ne moremo podkrepiti z dodatnimi signali in se tudi osebnostno v celoti izražati.

Pahnjeni v situacijo

Spletna komunikacija pred 2019 ni bila tak mainstream kot po tem, ko smo bili primorani ostati doma in opraviti vso delo na daljavo. Veliko ljudi s tovrstno komunikacijo prej ni imelo dosti izkušenj in so se bili zato primorani priučiti novega načina vedenja, obnašanja in uporabe tehnologije.

You’re on mute (ali ‘ne slišimo te’)

V enem povzetku ključnih elementov uporabniške izkušnje na spletu sem prebrala, da je ena najpogostejših besednih zvez, ki so zaznamovale leto 2020, ‘you’re on mute‘. Ta leti na pogosto težavo virtualnega komuniciranja, ko se udeleženci, ki niso aktivno udeleženi k pogovoru, enostavno utišajo s klikom na gumb in kasneje pozabijo razveljaviti akcijo, ko želijo komunicirati. Celotna izkušnja slišati in biti slišan temelji na kliku na gumb, ki vmesnik za predvajanje zvoka vklopi ali izklopi.

Virtualno ‘samoutišanje’ je postala v tem času neke vrste solidarnostna gesta, da z dihanjem, klikanjem in premikanjem predmetov okrog mize ne povzročamo hrupa, ki ga slišijo vsi udeleženci pogovora. Vendar to takoimenovano znanje lahko pridobimo samo z izkušnjami, kot tudi marsikatero znanje iz izkušenj realnih interakcij. V virtualnem klicu smo namreč vsi enako glasni, približno tako, kot da bi vsi sedeli enako oddaljeni od profesorja v predavalnici.

Resnost in zasebnost

Kljub temu, da smo med video klicem morda v pižami, saj smo navsezadnje doma, niti ne v posebnem prostoru, temveč si morda delimo pisarno z dnevno sobo, kuhinjo ali spalnico, je potrebno vedeti, da gre predvsem pri raznih predavanjih in spletnih dogodkih, ki se jih udeleži veliko ljudi, pogosto za veliko maso ljudi, ki jih ne poznamo. Tako kot se v realnosti odnašamo v okviru nekih socialnih norm, moramo tudi v virtualnem svetu jemati izkušnjo kot (pol)javno in se nanjo pripraviti. Splet je idealno okolje za zlorabe in sovražni govor.

Kako lahko ublažimo stres, povezan z virtualno komunikacijo

Jeremy Bailenson predlaga, da med klici pogosto izklopimo kamero in si za kratek čas oddahnemo od vseh teh izčrpljujočih faktorjev. Zmanjšajmo okno pogovora, da zmanjšamo kognitivni tovor vseh konstantno spreminjajočih se audiovizualnih informacij pred obrazom.

Fiksacija v ekran in fizična nepremičnost sta popolnoma nekaj drugega kot trendi dela v kolektivu, kjer se že več let podirajo stene in pregrade med pisalnimi mizami, uvajajo sobe za sprostitev ob družabnih igrah zaposlenih in uporabljajo prilagodljive stoječe mize za razbremenitev hrbtnice. V dani situaciji smo morali početi prav to, kar smo si želeli že več let spremeniti, da bi izboljšali kakovost življenja na delovnem mestu.

Ljudje, ki stojijo za uporabniško izkušnjo aplikacij kot je Zoom, bi morali razmisliti o prilagoditvi izkušnje video klicev z obzirom na posledice, ki jih tovrsten način komunikacije prinaša in ponuditi več možnosti prilagajanja uporabniške izkušnje, vsaj dokler smo primorani delati v izolaciji in strmeti v ekrane ter komunicirati virtualno.


Researchers identify four causes of “Zoom fatigue” and their simple fixes, by Stanford University (članek v angleščini): https://medicalxpress.com/news/2021-02-fatigue-simple.html?fbclid=IwAR1kSCSTtEyugoTjuuGHV0hp-pO8R62VeB3MC43ix5wX2hz4m1_q5gCndNk

Share this

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *